Literarni večer in razstava

-

Prvi teden dopusta je mimo. Sedim pred računalnikom in prisilno poslušam narodnjake, ki prihajajo in odhajajo v odvisnosti od vetra, ki tu in tam zapiha. Še vedno je vroče. Tudi veter je vroč ... tak, da dobiš čudne misli in te boli glava. Narodnjaki spadajo k neki ohceti, če se ne motim. Sicer pa, ni pomembno, samo neke vrste ozadje so. Poleg čričkov in avtomobilov, ki vsake toliko pripeljejo po ulici.

Včeraj je bil dolgo pričakovani literarni večer z otvoritvijo razstave mojih ilustracij za pesniško zbirko Kamenčići u mozaiku Ljubice Verbič. Delati ilustracije za mamine pesmi pravzaprav sploh ni enostavno, le da mi je to šele sedaj jasno. Ali pa niti sedaj ne povsem. Imela sem proste roke, lahko sem naredila kar koli sem hotela, edina nevarnost bi bila, da ji ilustracije ne bi bile všeč, kar se ni zgodilo. Med delom nikoli nisem pomislila na odgovornost. Šele, ko me je Senka v pogovoru na literarnem večeru vprašala o tem, sem se zavedla, da nisem nikoli pomislila na odgovornost. Prej na zadovoljstvo in morda na čast, vendar ne v tako strogem pomenu besede. So samo ilustracije, ki so nastale ob branju pesmi, ki sem jih občutila po svoje, tako kot to vedno počnem. Morda pa je ravno v tem čar ...

Kakor koli, večer je bil fenomenalen. Prišlo je več ljudi, kot sem pričakovala. Bilo je sproščeno in brez treme, bolj podobno prijateljskemu srečanju. Pa saj je to tudi bilo. 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moj imaginarium

-
V zadnjem času (no, že kar dolgo časa) se sprašujem ali lahko o sebi sploh še razmišljam kot o kaligrafinji. Niti ne ... Včasim se mi zdi, da je to neke vrste železniška postaja, da je vlak že odpeljal drugam, vendar je postaja še kar v glavi, morda čisto drugačna kot v začetku. Ko sem še bila kaligrafinja sem pomislila, da bi pisala o lepopisju, kaligrafiji, kaj vse se da z njo početi, ne samo pisati voščilnice, vabila, citate iz svetega pisma in prepisovati srednjeveške privilegije. Nastala je Lepopisana , spletni dnevnik, v katerem sem že v uvodu zapisala, da raje pišem kot govorim. S časom se je razširila v vse možne smeri, do točke ko z naslovom ni imela več prave povezave. Razen tega, da je pisana. Morda preveč. Niti besedna igra ni več prišla v poštev, ker se je niti ni več dalo videti. Še posebej ne z vidika bralcev iz tujine, ki imena niso razumeli. Imaginarium je prostor za domišljijo, za vse, kar me zaposljuje, ko ne mislim na vsakodnevne obveznosti ... p...
Preberite več

Ilustracija

-
Slika
Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj zanimala ilustracija. No, nekaj podobnega sem delala pred leti, ko sem prispevala kaligrafske slike za neko pesniško zbirko, le da je takrat vse to zvenelo zelo logično. Vzameš besedilo in ga prepišeš v gotici, unicali ali čemer koli že, po možnosti ga iluminiraš ali pa se malce poigraš z ozadjem. Takrat temu nisem rekla ilustracija. Zame je to bilo navadno kaligrafsko delo, ki je slučajno našlo mesto v knjigi. Ilustracijo sem razumela kot tisto, kar dela prijateljica, ko z risbami pove kaj se dogaja v zgodbi otroške slikanice. No, to mi nikoli ni bilo blizu, ta narativnost.  Pred časom je prišla mimo možnost ilustriranja druge pesniške zbirke, druge avtorice. Namenoma nočem povedati za kaj gre, ker se mi že ta objava zdi na meji kršenja pravil, ki sem si jih sama postavila, namreč najprej knjiga, potem objava na družabnih omrežjih. Konec se že vidi, rečeno je bilo, da so korekture tako rekoč že na poti, tako da ... recimo, da lahko....
Preberite več

Cona udobja

-
Slika
Pred štirimi leti sem se prvič udeležila Tiske akademije akvarelov, likovne kolonije, kjer so me organizatorji postavili pred dejstvo, da se tam dela samo čisti akvarel. Z akvarelom v resnici nisem imela prave povezave, pri čemer ne štejem vodenk iz osnovne šole, niti osamljenega poskusa iz ateljeja na faxu. Pred leti sem bila na simpoziju v okviru bienala akvarela v Ajdovščini in poslušala umetnostno zgodovinarko, ki je med drugim govorila o rang lestvici, ki jo bojda imajo galeristi, ko presojajo različne likovne tehnike. Akvarel se je znašel na predzadnjem mestu, »boljši« je samo še od pastela. Na koloniji sem potem naredila nekaj kaligrafskih del z akvarelnimi barvicami, kar je zadostilo zahtevam, bilo je drugačno, mi je bilo pa hkrati jasno, da to ni to. Stari mački (ki so vsi diplomirali na akademijah še pred mojim rojstvom) so me izzvali do te mere, da sem si obljubila, da se akvarela naučim tako kot je treba. Glede na odsotnost zanimanja za akvarel v ...
Preberite več