Moj imaginarium

V zadnjem času (no, že kar dolgo časa) se sprašujem ali lahko o sebi sploh še razmišljam kot o kaligrafinji. Niti ne ... Včasim se mi zdi, da je to neke vrste železniška postaja, da je vlak že odpeljal drugam, vendar je postaja še kar v glavi, morda čisto drugačna kot v začetku. Ko sem še bila kaligrafinja sem pomislila, da bi pisala o lepopisju, kaligrafiji, kaj vse se da z njo početi, ne samo pisati voščilnice, vabila, citate iz svetega pisma in prepisovati srednjeveške privilegije. Nastala je Lepopisana, spletni dnevnik, v katerem sem že v uvodu zapisala, da raje pišem kot govorim. S časom se je razširila v vse možne smeri, do točke ko z naslovom ni imela več prave povezave. Razen tega, da je pisana. Morda preveč. Niti besedna igra ni več prišla v poštev, ker se je niti ni več dalo videti. Še posebej ne z vidika bralcev iz tujine, ki imena niso razumeli.

Imaginarium je prostor za domišljijo, za vse, kar me zaposljuje, ko ne mislim na vsakodnevne obveznosti ... pa tudi kadar mislim nanje. Trenutno razmišljam, da bi bil tu spletni dnevnik o umetnosti, predvsem o tem kar počnem sama pa tudi o čem razmišljam, katere razstave obiskujem, katere materiale uporabljam in o drugih stvareh, ki se tičejo umetnosti. Tako mislim sedaj. Bog ve, če me ne bo zaneslo v kaj drugega (rahlo sem nagnjena k temu, priznam), vendar tudi, če se to zgodi, mi ne bo zagodla vsebina imena spletnega dnevnika. Se mi zdi, da tokrat sirše skoraj ne gre.

In kaj počnem v življenju? Vsak dan, razen vikendov, sedim v pisarni in se ukvarjam z grafičnim oblikovanjem. Rada imam svoje delo, kar se zadnje čase, glede na stanje duha v okolici, marsi komu zdi čudno. Ne glede na to kako rada imam svoje delo, tu ne bom pisala o službi, saj želim ohraniti distanco med službo in prostim časom. Pa še pisati o službenih nalogah, opravilih, težavah itd. se mi ne zdi ravno profesionalno. Namesto tega bo tu vse drugo kar počnem in o čemer razmišljam. 

S kaligrafijo se res da skoraj ne ukvarjam več, vendar pa kljub temu še vedno zahajam med črke. Ne kot perfekcionistično izpisovanje besedil, kar sem nekoč počela. Z leti sem ugotovila, da me to dela živčno in to delo z veseljem prepuščam drugim, ki so za to poklicani. Črke me zanimajo bolj z vidika motiva. Kaj se zgodi, ko neko tako staro stvar, kot je srednjeveški rokopis, vzamem iz preteklosti in jo uporabim sedaj, z drugimi mediji in si privoščim luksus, da se požvižgam na pravila in obrnem stvari po svoje. Ne bom razpravljala o tem ali je to še vedno kaligrafija ali ni. Vseeno mi je katero nalepko prilepim, rezultat je na koncu isti. 

Kakor koli, Lepopisane ne bom upokojila, samo na dopust jo bom poslala. Morda se bo tam še kdaj kaj našlo, morda se ne bo, ne vem. Še vedno pa raje pišem kot govorim.

Vabljeni k branju.