Imaginarium

V zadnjem času (no, že kar dolgo časa) se sprašujem ali lahko o sebi sploh še razmišljam kot o kaligrafinji. Niti ne ... Včasim se mi zdi, da je to neke vrste železniška postaja, da je vlak že odpeljal drugam, vendar je postaja še kar v glavi, morda čisto drugačna kot v začetku. Ko sem še bila kaligrafinja sem pomislila, da bi pisala o lepopisju, kaligrafiji, kaj vse se da z njo početi, ne samo pisati voščilnice, vabila, citate iz svetega pisma in prepisovati srednjeveške privilegije. Nastala je Lepopisana , spletni dnevnik, v katerem sem že v uvodu zapisala, da raje pišem kot govorim. S časom se je razširila v vse možne smeri, do točke ko z naslovom ni imela več prave povezave. Razen tega, da je pisana. Morda preveč. Niti besedna igra ni več prišla v poštev, ker se je niti ni več dalo videti. Še posebej ne z vidika bralcev iz tujine, ki imena niso razumeli. Imaginarium je prostor za domišljijo, za vse, kar me zaposljuje, ko ne mislim na vsakodnevne obveznosti ... p