Imaginarium

Pred štirimi leti sem se prvič udeležila Tiske akademije akvarelov, likovne kolonije, kjer so me organizatorji postavili pred dejstvo, da se tam dela samo čisti akvarel. Z akvarelom v resnici nisem imela prave povezave, pri čemer ne štejem vodenk iz osnovne šole, niti osamljenega poskusa iz ateljeja na faxu. Pred leti sem bila na simpoziju v okviru bienala akvarela v Ajdovščini in poslušala umetnostno zgodovinarko, ki je med drugim govorila o rang lestvici, ki jo bojda imajo galeristi, ko presojajo različne likovne tehnike. Akvarel se je znašel na predzadnjem mestu, »boljši« je samo še od pastela. Na koloniji sem potem naredila nekaj kaligrafskih del z akvarelnimi barvicami, kar je zadostilo zahtevam, bilo je drugačno, mi je bilo pa hkrati jasno, da to ni to. Stari mački (ki so vsi diplomirali na akademijah še pred mojim rojstvom) so me izzvali do te mere, da sem si obljubila, da se akvarela naučim tako kot je treba. Glede na odsotnost zanimanja za akvarel v

Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj zanimala ilustracija. No, nekaj podobnega sem delala pred leti, ko sem prispevala kaligrafske slike za neko pesniško zbirko, le da je takrat vse to zvenelo zelo logično. Vzameš besedilo in ga prepišeš v gotici, unicali ali čemer koli že, po možnosti ga iluminiraš ali pa se malce poigraš z ozadjem. Takrat temu nisem rekla ilustracija. Zame je to bilo navadno kaligrafsko delo, ki je slučajno našlo mesto v knjigi. Ilustracijo sem razumela kot tisto, kar dela prijateljica, ko z risbami pove kaj se dogaja v zgodbi otroške slikanice. No, to mi nikoli ni bilo blizu, ta narativnost.  Pred časom je prišla mimo možnost ilustriranja druge pesniške zbirke, druge avtorice. Namenoma nočem povedati za kaj gre, ker se mi že ta objava zdi na meji kršenja pravil, ki sem si jih sama postavila, namreč najprej knjiga, potem objava na družabnih omrežjih. Konec se že vidi, rečeno je bilo, da so korekture tako rekoč že na poti, tako da ... recimo, da lahko.  N