Cona udobja

Pred štirimi leti sem se prvič udeležila Tiske akademije akvarelov, likovne kolonije, kjer so me organizatorji postavili pred dejstvo, da se tam dela samo čisti akvarel. Z akvarelom v resnici nisem imela prave povezave, pri čemer ne štejem vodenk iz osnovne šole, niti osamljenega poskusa iz ateljeja na faxu. Pred leti sem bila na simpoziju v okviru bienala akvarela v Ajdovščini in poslušala umetnostno zgodovinarko, ki je med drugim govorila o rang lestvici, ki jo bojda imajo galeristi, ko presojajo različne likovne tehnike. Akvarel se je znašel na predzadnjem mestu, »boljši« je samo še od pastela. Na koloniji sem potem naredila nekaj kaligrafskih del z akvarelnimi barvicami, kar je zadostilo zahtevam, bilo je drugačno, mi je bilo pa hkrati jasno, da to ni to. Stari mački (ki so vsi diplomirali na akademijah še pred mojim rojstvom) so me izzvali do te mere, da sem si obljubila, da se akvarela naučim tako kot je treba. Glede na odsotnost zanimanja za akvarel v moji neposredni okolici, sem vklopila knjige, internet in youtube in se izobraževalnega procesa iz čistega principa lotila sama. Definitivno ni bila moja cona udobja, na novo sem odkrivala znanost papirja in barv, tehnik prekrivanja in iskala svoj stil. Sedaj mi je akvarel bolj všeč od akrila, bolj umirjen in zenovski je. Starim mačkom sem neizmerno hvaležna. Na lanski koloniji sem imela občutek, da so me resno jemali in ko ti D. reče »kolegica«, potem veš, da si na pravi poti. 

Letos grem na neko drugo kolonijo, v Sićevo, kraj blizu Niša. Leta 1905 je kolonijo ustanovila srbska slikarka Nadežda Petrović, nanjo pa povabila kolege, ki jih je spoznala na šolanju v Münchnu: Riharda Jakopiča, Ferda Vesela, Matijo Jamo in Ivana Groharja. Priznam, da me je postalo malo strah, ko so mi vse to razložili in še navrgli dejstvo, da je to najstarejša likovna kolonija na Balkanu. Povabilo sem, jasno, sprejela, čeprav so se mi čisto rahlo tresle roke. Nekje v drobnem tisku vabila je bilo navedeno, da po zaključku kolonije pri njih pustim dve sliki in risbo. Risbo! Z risbo se nisva pretirano družili vse od ateljejskih vaj na faxu. Čeprav nisem odraščala z internetom, sem neizmerno hvaležna, da obstaja. Odprašila sem svinčnike, grafitne paličice, oglje in sanguine, na dopustu v Riminiju pa sva naletela na bienale risbe, kjer so mi dojemanje risbe obrnili na glavo. Marsikaj novega sem se naučila, jasno spet izven moje cone udobja. Okoli hodim s skicirko, ki jo pridno polnim z idejami, prerisujem vzorec granitnih kock na Šubičevi ulici in razmišljam kaj bi Cy Twombly naredil s srednjeveško iluminacijo. Tudi risba se mi zdi zelo zenovska, le da ima neko gesto, ki je pri meni akvarel nima. Lahko je zelo nežna, ni pa treba, da bi bila. Če ne bi bilo teh kolonij, me nihče ne bi izzival, da bi to ugotovila. Itak je jasno, da napredujemo šele takrat, ko prestopimo meje cone udobja. Dokler je vse »lepo«, se ne premaknemo prav daleč.