Imaginarium

Prvi teden dopusta je mimo. Sedim pred računalnikom in prisilno poslušam narodnjake, ki prihajajo in odhajajo v odvisnosti od vetra, ki tu in tam zapiha. Še vedno je vroče. Tudi veter je vroč ... tak, da dobiš čudne misli in te boli glava. Narodnjaki spadajo k neki ohceti, če se ne motim. Sicer pa, ni pomembno, samo neke vrste ozadje so. Poleg čričkov in avtomobilov, ki vsake toliko pripeljejo po ulici. Včeraj je bil dolgo pričakovani literarni večer z otvoritvijo razstave mojih ilustracij za pesniško zbirko Kamenčići u mozaiku Ljubice Verbič. Delati ilustracije za mamine pesmi pravzaprav sploh ni enostavno, le da mi je to šele sedaj jasno. Ali pa niti sedaj ne povsem. Imela sem proste roke, lahko sem naredila kar koli sem hotela, edina nevarnost bi bila, da ji ilustracije ne bi bile všeč, kar se ni zgodilo. Med delom nikoli nisem pomislila na odgovornost. Šele, ko me je Senka v pogovoru na literarnem večeru vprašala o tem, sem se zavedla, da nisem nikoli pomislila na odgovornos...